Olympus PEN E-P1.

Test oz mnenje. Moje. Subjektivno. Olympus E-P1.

Sedaj, ko sva z Olympus PEN E-P1 že na ti, lahko kaj malega o tem fotoaparatu tudi napišem. Olympus PEN E-P1 spada v sistem t.i. micro4/3 fotoaparatov. Do sedaj smo bili vajeni kratice DSLR (oz pred digitalno dobo SLR), kar je pomenilo, da je aparat imel zrcalo in optično iskalo. DigitalSingleLenseReflex aparat ali po slovensko: enooki zrcalno-refleksni aparat. Aparatom micro4/3 sistema bi lahko rekli DSL aparati. DigitalSingleLense aparat. Manjka R kot reflex. Ni zrcala. Je pa o micro4/3 sistemu na spletu že toliko napisanega, da bodo zadostovale povezave na koncu tega spisa.

Ohišje
Olympus PEN E-P1 je oblikovalski zadetek polno! Retro look na moderen način; majhen (vendar večji kot zgleda na slikah), čistih linij, brez nepotrebnih dodatkov; želite retro srebrno-črnega ali moderno belega? Ergonomija? Dobra. Se pa kakšen gumb nehote na hitro premakne.

Na ohišje spadajo objektivi. Trenutno Olympus v m4/3 svetu ponuja dva Zuiko objektiva:
- m. ZUIKO DIGITAL ED 14-42mm 1:3.5-5.6 (preneseno 28-84mm)
- m. ZUIKO DIGITAL 17mm 1:2.8 palačinka ( preneseno 34mm)
Razlika v ceni med enojnim kompletom s 17mm objektivom in dvojnim kompletom s 17mm in 14-42mm objektivom je cca 100€. Za ta denar je odličen zoom objektiv Zuiko 14-42mm praktično podarjen.
Kadar je v kompletu 17mm objektiv (v nadaljevanju palačinka), je priloženo še iskalo. Sam ga ne uporabljam pretirano. Je z iskalom pač malo bolj štorast. In vpadljiv.
V kombinaciji s palačinko je fotoaparat tako majhen, da se ga lahko spravi v žep kakšne jakne ali plašča. Za hlače je še vedno prevelik. Sicer pa je Olympus PEN retro torbica, vsekakor vredna 22€. Ravno prav velika za ohišje z dvema objektivoma in dodatke. Pa še zgleda cool.
Tehnične specifikacije, podrobnosti, komplete, dodatke,... si lahko ogledate tukaj. Navedem naj samo nekatere: 4/3 senzor, nov TruPicV procesor, senzor z 12 MP, stabilizacija v ohišju, prepoznavanje obrazov, možnost fotografiranja v različnih formatih: 4:3(osnovni), 3:2; 16:9, 1:1 (kvadrat), snemanje HD filmčkov (1208x790) s stereo zvokom, …

Objektiva
Objektiva sta takšna, kot morata biti. Majhna. Optična kvaliteta? Dovolj dobra. Zoom objektiv ima vgrajen majhen trik. Objektiv se "potegne sam vase", podobno kot to naredijo objektivi na kompaktih. Ne čisto do konca, ampak dovolj;

Slabost 17mm palačnike? Da je zaslonka f/2,8 in ne npr. f/1,7. Verjetno kompromis med majhnostjo in optično kakovostjo. Zapiranje na zaslonko f/5,6, kjer je najboljši, pa prinese zelo uporaben DOF oz globinsko ostrino. O tem več v nadaljevanju.

Uporaba, delovanje, nastavitve,...s kleno slovensko besedo, performans

Najprej najbolj "sporna" zadeva: AUTO-FOKUS NI TAKO POČASEN KOT PRAVIJO. Ni pa tako dober, kot bi lahko bil. Pomanjkljivost je, da nima fokus spomina (verjetno se temu reče kako drugače, ampak naj bo tako). Naj razložim. Stisneš sprožilec do polovice in izostriš na določeno točko. Sprožiš. Ne da bi se premaknil ali da bi se premaknila točka ostrenja, še enkrat stisneš sprožilec do polovice. Namesto, da bi bilo ostrenje trenutno, aparat ponovno išče točko od začetka. Nepotrebno… Zoom lahko v slabih svetlobnih pogojih včasih malo zajamra in išče ostritveno točko. Palačinka ostri solidno tudi v slabih svetlobnih pogojih.



Da ne bo pomote. Samodejno ostrenje je dovolj dobro za popotniško, makro, portretno, družinsko, street… fotografijo. Za šport in akcijo so pa na tržišču bolj primerni aparati. In objektivi. Npr; Nikon D3s in objektiv 400mm f/2,8. Odlična kombinacija za šport ali naravoslovno fotografijo. In popolnoma neuporabna za popotniško fotografijo. Pa ima bliskovit auto-fokus…

Načini fotografiranja
Ob standardnih (naprednih) načinih fotografiranja M, P, A, S je tu še iAUTO način (trotl ziher) način, kjer aparat sam izbere vse nastavitve posamezni scenski načini in ART filtri. Scenski načini so "no brainer" in lahko rešijo marsikatero situacijo. Ne samo začetniku.
Art filtri. Stvar okusa, ampak Pin-hole (starinska vinjeta), Grainy film (črno-bela kontrastno/šumeča zadevšč'na) in Pale&light Color (ala polaroid look) so uporabni. Na razvitih fotografijah pa izgledajo odlično. Slaba stran Art filtrov? Aparat obdeluje fotografijo kar nekaj sekund, kar prispeva k (še) hitrejši porabi že tako ne prav dolgotrajne baterije.

Nastavitve
Kaj reči o nastavitvah. Jih je toliko, da bi ob podrobnem opisu vseh imel Google težave s prostorom na strežnikih. Branje navodil za uporabo je priporočljivo, kljub temu, da tudi ta Olympus "govori" slovensko. Če želiš Olympus PEN E-P1 prikrojiti lastnim željam in potrebam, potem je temeljito branje navodil ne samo priporočljivo, ampak nuja.
Sam sem aparat nastavil tako:

- način A (prednost zaslonke) ali M (ročno nastavljanje zaslonke in časa).
- zaporedno fotografinje (3 fotografije/sec)
- stranski vrtljivi gumb-»valjček«: kompenzacija osvetlitve ( v A načinu)
- glavni (štirismerni) gumb: sprememba zaslonke (v A načinu)
- gumb Fn-: vklop in izklop prepoznavanja obraza * zaradi uporabnosti sledi detajlna razlaga nastavitve.
- vključen "histogram v živo"
- ISO: auto do 2500 (osnovna nastavitev ISO 400)
- WB : auto
- stabilizacija: IS.1
- barvni način: "Naravno"

Sedaj ni več izgovorov za nepravilno osvetljene fotografije. S histogramom v živo in »valjčkom« lahko bliskovito nastavimo pravilno osvetlitev. Histogram ima označena kritična področja: 0-5 in 250-255, tako da nam to še olajša delo. Matrično merjenje je malo bolj »previdno« kot centralno uravnoteženo. Se pravi, v kontrastnih delih matrično, na svetel sončen dan, centralno uravnoteženo. EV gumb je pa treba v vsakem primeru uporabiti.

Pa smo pri gumbu Fn. V meniju je mogoče nastaviti, kaj naj Fn gumb dela. Pri meni vklaplja in izklaplja prepoznavanje obraza. Z dodatkom.
Ko je vključeno prepoznavanje obraza, so nastavitve naslednje:
- merjenje svetlobe: matrično
- način ostrenja: S-AF
- ostrenje: s sprožilcem pritisnjenim do polovice; Mode 1
- proženje: s sprožilcem;
- izbira AF točke: samodejna. Če je izbrana sredinska, ali katerakoli druga, ostrenje na obraz ne deluje!
- zaklepanje osvetlitve: AEL/AFL gumb
- gradacija "Auto" (osvetli temne dele, bolj "naraven" izgled, ampak poveča šum v temnih delih fotografije)
- Reset lens: OFF (po izklopu aparat ne izostri na neskončnost)
- filter šuma: šibko (low)
S temi nastavitvami veselo fotografiramo karkoli. Recimo da je to univerzalna nastavitev. Ko pa aparat "zazna" obraz, se na obrazu pokaže bel kvadrat in aparat ob pritisku nasprožilec samodejno izostri nanj. Če v kadru ni obraza, ostri na najbolj kontrastno točko v kadru ( navadno v ospredju, ni pa nujno). Ko pa je prepoznavanje obraza izklopljeno, so nastavitve naslednje (recimo, da so to nastavitve za street fotografijo):
- merjenje svetlobe: centralno uravnoteženo
- način ostrenja: 1: M- ročno
2: AEL/AFL gumb
- proženje: s sprožilcem
- izbira AF točke: sredinska
- zaklepanje osvetlitve: sprožilec; Mode 3
- gradacija: auto
- reset lens: OFF
- filter šuma: šibko
- pomoč pri ročnem (M) ostrenju: ON.
Zakaj taka nastavitev? V M načinu je mogoč dvojni način ostrenja. Kot že ime pove, ostrenje na roko, z obračanjem ostrilnega obroča, ali pa s pritiskom na AEL/AFL gumb, s katerim lahko tudi v ročnem načinu sprožimo samodejno ostrenje.
Zakaj nastavitve za street? Namestimo 17mm palačinko, aparat (pred)izostrimo na cca 3,5m, zaslonko nastavimo na f/5,6 in je od 1,7m do neskončnosti vse v polju ostrine (DOF-u)! Sicer je ni ostrine »v nulo«, je pa vse v polju ostrine sprejemljivo ostro. In kje se začne polje ostrine? Če je odrasel človek cel v kadru in je okoli njega še malo prostora, je v DOF-u! Ostane nam samo še pritiskanje na sprožilec. Če pa vmes ostrimo z AFL/AEL gumbom ali preklopimo na prepoznavanje obraza, moramo seveda za ponovno določitev hiperfokalne točke, spet izostriti na 3,5m. Seveda ne bo noben hodil okoli z metrom, zato ostrimo na približno. Naredimo kakšnih 5-6 korakov od predmeta in izostrimo nanj. In smo tam nekje. Če ne ostrimo stvari tik pred nosom, bo čisto OK. Seveda bi bilo najenostavneje, če bi bila na palačinki razdaljnica, ali če bi bila digitalna izvedba le-te na zaslonu.
Prednost nastavitev Fn gumba na ta način? S pritiskom enega samega gumba (Fn) preklapljamo med različnimi možnostmi ostrenja, nastavitvami ostritvenih točk, prepoznavanjem obrazov, načinom merjenja osvetlitve,…
Pri PEN-u E-P1 mi dobre lastnosti; oblika (ja, oblika), majhnost, uporabnost, odlični JPEG-i, možnosti nastavitev, ART-filtri, ... prevagajo slabe, ki jih je kar nekaj: A samo ena kritična. Trajanje baterije! Po dolgem času moram spet misliti na to, koliko zdrži baterija. Nakup rezervne baterije je nuja. Še bolje dveh.
Za konec. Mikro 4/3 je na pohodu. Olympus PEN je trenutno ena izmed možnosti. Zakaj sem se odločil zanj? Ker ni samo še ena novotarija z megapiksli. Ker je majhen, ker je odlično oblikovan, ker je "cool"… Skratka, PEN. To je aparat za dušo.

Fotografije narejen s PEN-om so na ogled tukaj, zato samo nekaj primerov:

Za detajlno predstavitev pa predlagam branje naslednjih testov

Olympusa PEN E-P1

dpreview

imaging-resource

online photographer

dcresource

Nikon AF-S DX 18-105 VR 3,5-5,6

Ja, zarečenega kruha se res največ poje. Nikkor 18-105 VR je doma. Sem se kar nekaj časa odločal, kaj naj nabavim; Nikon 18-70, 18-35, 18-200, 16-85 ali mogoče Sigmo 18-125. Na 18-105 zaradi slabe izkušnje (slaba kopija v kompletu) nisem niti pomislil. Pa so odpadli vsi, ki nimajo VR. Ne toliko zaradi VR pri fotoaparatu ( za slabosvetlobne pogoje je doma 85mm f/1,8), ampak zaradi VR-a pri video zapisu. Razlika je očitna. No, če je že VR, bo tudi pri aparatu prav prišel. Nazaj na objektive. Sigmo 17-70 sem dal težko od sebe, ker je bila res dobra in makro funkcija je hudo uporabna. Amapak, ni VR... O starem preverjenem 18-70 sem bral (in slišal)same dobre stvari, o 16-85VR še boljše. 18-200 je bil bolj na mešani strani. O 18-105 pa nič prav obetavnega; plastičen bajonet, VR prve generacije, plastično ohišje,... Nihče ga ni prav priporočal. Tudi jaz ne hahahaha; no Matjaž ga v svojem testu je test . Je pa bila pa povsod omenjena ena dobra lastnost: ostrina po celem območju. Tudi tukaj SLR.gear.( tukaj je dobil precej boljšo oceno kot 18-70). Pa sem mu dal še eno priložnost. In bil prijetno presenečen. Ostrina je res solidna, kontrast tudi. CA je pod kotntrolo. Ima pa pri 105mm zelo izražen "pincushion" efekt. Iz ravne črte naredi skodelo. Skratka, za ta denar zelo dober objektiv in meni prednosti 16-85 VRII niso odtehtale razlike v ceni.

Da ne bo zvenelo kot kislo grozdje, prilagam nekaj fotk

spodaj in zgoraj 105mm, f/5,6(čisto odprta) in ISO 2800!!

spodaj in zgoraj 105mm, f/5,6(čisto odprta) in ISO 1100

pincushin" zelo izrazit

spodaj in zgoraj 105mm, f/5,6(čisto odprta) in ISO 1250

Nikon Nikkor 85mm f/1,8 D is in da haus!

Ker so fiksni pač fiksni, bom počasi nabavil nekaj njih. Najprej je domov prišel Nikkor 85mm f/1,8. Ravno prav zapolnjuje vrzel med Sigmo 17-70 f/2,8-4,5 in Sigmo 100-300 f/4. Ostina je pričakovano dobra, barve in kontrast pa na čisto drugem nivoju.

ISO 1600, f/1,8-nič dodatnega ostrenja, samo levels visokih tonov

klikni za 1:1

Kalibracija monitorja

Evo, če ni doma kalibratorja, bo to najbolj enostavna in zaneslija zadeva za kalibracijo monitorja.

kalibracija fotozine

Nikon D90 - test šuma in osvetlitve "real life photo"

Seveda sem zraven vsega tega testiral tudi Sigmo 100-300mm f/4. Meni se zdi Sigma 100-300 f/4 kot narejena za Nikona D90. Tako, "odokativno" se mi zdi, da je precej več detajlov kot pri Nikonu D80 in da so tudi barve lepše, za kar pa ima zasluge Nikon D90.

Evo nekaj fotk.

Pri takih scenah je imel Nikon D80 kar nekaj težav s svetlimi deli v matričnem merjenju.
Pri Nikonu D90 je vse OK; ISO 3200.

Tudi tukaj se je D90 kar dobro obnesel. ISO 3200.


Spodaj nekaj fotografij narejenih pri visokem ISO in izrezi. Se je Nikon D90 kar dobro odrezal, glede na zahtevno vsebino: perje in dlaka ( klikni na izrez za ogled 1:1)

ISO 1800, f/4, 300mm.
Spodaj izrez 1:1

ISO 2000, f/4, 135mm
spodaj izrez 1:1

ISO3200, f/4, 300mm
Spodaj izrez 1:1

Meni se zdi precješen napredekglede na Nikon D80. ISO 3200 je pa fajn da je, je pa že kar na meji, če ne čez.

Nikon D90- prvi vtis

Nikon D90 je doma. Na testu. Kakšen dan-dva ( tri-štiri-pet-šest) ga bom preizkušal. Še pred koncem preizkusne dobe pa že vem, da bo moj. 100%. Me je navdušil takoj. Oblika (skoraj) enaka kot pri D90, vsebina pa spremenjena. Na bolje. Na tem linku Nikon D-80 test je celoten test Nikona D80. Bom nekaj podobnega naredil tudi za Nikon 90, ampak šele, ko ga dobro spoznam. Hitrih testov po nekaj dnevnem "testiranju" je na spletu že tako preveč.

Najprej sem pogledal, kako je z nastavitvami, ki so me motile pri Nikonu 80. Na tem linku Nikon D80- kaj me moti , sem opisal "napake" oz stvari, ki so me pri Nikonu D80 motile. Pri Nikonu D90 so odpravljene. Vse razen ene.

- Mali zaslonček na vrhu. Na njem so vidni skoraj vsi podatki. Tudi mali znakec za kompenzacijo osvetlitve je tam. Je pa na žalost prikazan samo znakec, ne za koliko in kam si kompenziral. Za ta podatek moraš pogledat v iskalo, kjer ti črtice povejo, "kje si". Ne rabiš več gledat v iskalo. S pritiskom na gumb "Info" na hrbtni strani se na zaslonu prikažejo vse nastavitve, vključno s skalo za kompenzacijo osvetlitve.

- AUTO ISO. Izvrstna zadeva. Ampak, zakaj pri "min shutter speed" ne morem izbrati krajši čas od 1/125sec? Če ne veš, kako deluje in zakaj je uporaben AUTO ISO pri Nikonu D80, priporočam branje mojega testa kamere Nikon D80. AUTO ISO gre do ISO 3200 in 1/2000sec. Juhuhuhuhu!!!!

- ISO vrednost. Zakaj se nastavljene vrednosti ne vidi v iskalu? Ajde Nikon, saj to ne bo škodovalo prodaji D200. A ne, da ne bo? Se vidi, se vidi, se vidi! Pa še na zgornjem zaslončku. Ziher je ziher.

- Matrično merjenje svetlobe. Napisanega je že dovolj. Naj povem samo to: Matrično merjenje je popravljeno! Mogoče celo preveč....

- Če imam vklopljen "predogled" in bi želel med posnetki spreminjati nastavitve medtem, ko gledam skozi iskalo, moram najprej do polovice pritisniti prožilec, šele nato lahko spremenim nastavitve. Nihče ni popoln.

Toliko zaenkrat. Več pa čez čas. Spodaj je nekaj fotografij narejenih z Nikon 90. Ker je pa ravno jesen, naj bo malo barv. In kakšna žvauca.

Capture One 4; prvi vtisi

Sem si naložil program Capture One 4 (C4) in ga sedaj malo preizkušam oz primerjam s C1LE. C1LE je enostaven, hiter, zanesljiv. Program za konvertiranje. Pika. Tako, na hitro, sta C1LE in C4 pravzaprav neprimerljiva. Če pustimom vse autoamtiki, dobim iz C1LE in C4 čisto drugačno fotografijo. C4 ima tudi čisto drugačen vmesnik. Tudi "filozofija" pri C4 je precej drugačna kot pri C1LE. Je že kar prgram za obdelavo in ne samo "hitri konverter". Ima C4 tudi nekaj bonbončkov, ki sem jih pri C1LE pogrešal. Med njimi poravnava horizonta in konvertiranje v ČB (BW) fotografijo. Če bi dodali še "clone tool" ali "spot healing tool" bi jih pa častil pivo. Včasih je treba samo zaradi kakšnega skurjenega piksla, packe na senzorju ali kakšne druge malenkosti odpirati PS. C4 je tudi mnogo bolj "opremljen" kot C1LE. Pri določanju ekspozicije lahko izbiraš med več možnostmi; trije načini ČB, Vivid 1, Vivid 2 kompenazcija osvetlitve +1 ali -1,.... . "High Dynamic" je dodatno orodje za popravit zelo svetle oz temnejše dele. Pri določanju WB lahko izbereš "hladnejši ali toplejši" način. Precej več funkcij. Že samo ostrenje ima več funkcij, nekatere prednastavljene ostritve so pa že bolano "ostre". Sam ne vem, kdaj in zakaj bi jih uporabil, ampak stric, ki tukaj razlaga uporabo Capture One 4, ostri juhuhu močno.
Še nekaj fotk za primerjavo. Več pa, ko C4 malo bolje spoznam oz postaneva na "ti". Sedaj se še bolj vikava.

vse "auto" iz C1LE

vse auto iz C1-4 brez funkcije HD

PS
A kdo ve, kako "zagnati" funkcijo "lens cast calibration"?

Sigma 17-70

Sigma 17-70. Sem končno nabavil "kit" objektiv Sigma 17-70 f/2,8-4,5. Ne osnovni kit, ampak stopničko više. Ker z znamkami nimam težav, je spet "padla" Sigma. Sam imam s Sigmo dobre izkušnje. Sigma 100-300 f/4. Sigma 17-70 f/2,8-4,5 DC. Vreme mi ni bilo najbolj naklonjeno, tako da objavljam nekaj fotk, ki mi jih je uspelo narediti.

Klikni na izreze, da jih vidiš v razmerju 1:1.

Izrez. 70mm f/4,5 - odprta zaslonka. Ha?

Izrez. 50mm f/4,5. Sigma.

Izrez. 50mm f/4. Fiksni Nikon 50mm f/1,8.

Še malo "cukra". Temu je 17mm namenjen, a ne de?

Še eden. 17mm.

Makro. 70mm , ISO 1600 skozi steklo akvarija.
Prvi vtisi pri makru so odlični. Gre do 1:2,3!

Meni se zdi dober. Pa tebi?

Nikon D80 AUTO ISO

Oziroma kako "M" oz ročni način pri vklopljenem AUTO ISO postane "avtomatski" način. Ker slika pove 1000 besed, jih nekaj prilagam. Vse fotografije posnete v AUTO ISO in z matričnim merjenjem svetlobe.

Najprej prvi dve fotografiji, ki sta bili posneti v "M" načinu. Pa poglejmo, kaj dobim, če želim v "M" načinu zajeti manj svetlo fotografijo.

f/3,2 - 1/640s - ISO 100
Aparat je izmeril svetlobo in določil parametre. Dobil sem zgornjo fotografijo. Ker sem želel temenjšo fotko, sem zaprl zaslonko na f/8 in dobil...

f/8 - 1/640s - ISO 640

... enako osvetljeno fotko, ker je AUTO ISO dvignil ISO na 640.


Kako pa gre to v "A" načinu-proriteta zaslonke- in uporabi "kompenazcije osbetlitve", pa je vidno na spodnjih dveh fotografijah.
Za moj okus presvetlo fotografijo želim, tako kot v "M" načinu, zajeti bolj temno.

f/8 - 1/100s - ISO 100

Z kompenzacijo osvetlitve sem podosvetlil za 1,3 zaslonke (EV -1,33) in dobil ...

f/8 - 1/250s - ISO 100

... temnejšo fotografijo, z bolj ohranjenimi detajli v svetlih tonih. Sicer sem malo preveč kompenziral, da je razlika bolj vidna.

Upam, da je sedaj bolj jasno, zakaj bi želel ob vklopljenem AUTO ISO, čase krajše kot 1/125sec. To je namreč "najkrajši čas"*, ki ga AUTO ISO omogoča.

*Za razumevanje, v kakšnem smislu "najkrajši čas" pa priporočam branje tega članka. klikni.

Nikon D80 - kaj me moti

Sedaj, ko so Nikonove "vesoljske" kamere ;Nikon D300 in Nikon D3; predstavljene tudi pri nas in je evforija v glavnem že mimo (no, na uradne fotke še čakamo), bi Nikon lahko naredil kaj tudi za lastnike "navadnih" kamer. Sam sem lastnik kamere Nikon D80 in kakšen firm-ware za Nikon D80 bi pasal k' ata na mamo. Saj ne, da bi bilo z 80-ko kaj narobe. Daleč od tega. Bi pa pasal kakšen bonbonček in prenovljen software. Evo, kaj bi lahko popravili ali odpravili.

- Mali zaslonček na vrhu. Odlična zadeva. Pohvalno, da ga Nikon, tako kot konkurenca v tem razredu, ni odpravil. Na njem so vidni skoraj vsi podatki. Tudi mali znakec za kompenzacijo osvetlitve je tam. Je pa na žalost prikazan samo znakec, ne za koliko in kam si kompenziral. Za ta podatek moraš pogledat v iskalo, kjer ti črtice povejo, "kje si". Nič dramatičnega, je pa včasih zoprno vrteti kolešček levo-desno v iskanju nevtralnega položaja.

- Če imam vklopljen "predogled" in bi želel med posnetki spreminjati nastavitve medtem, ko gledam skozi iskalo, moram najprej do polovice pritisniti prožilec, šele nato lahko spremenim nastavitve. Se mi je že nekajkrat zgodilo, da nisem spreminjal zaslonke, ampak listal fotografije. Mogoče bi težavo rešila kakšna dioda, podobna tisit, ki jo je imela KM 5D, ki izklopi ekran, ko se približamo kukalu...

- AUTO ISO. Izvrstna zadeva. Ampak, zakaj pri "min shutter speed" ne morem izbrati krajši čas od 1/125sec? Zakaj ne bi imel možnost izbrati 1/320 ali 1/400sec in bi tako lahko brez težav fotografiral s 300mm objektivom v "A" načinu? To mi res ni jasno. Zakaj ne 1/500sec? Če ne veš, kako deluje in zakaj je uporaben AUTO ISO pri Nikonu D80, priporočam branje mojega testa kamere Nikon D80. Test Nikon D80.

- ISO vrednost. Zakaj se nastavljene vrednosti ne vidi v iskalu? Ajde Nikon, saj to ne bo škodovalo prodaji D200. A ne, da ne bo?

- Bracketing. Zakaj ne moreš izvesti breketinga s pomočjo samo-prožilca? Zakaj moram za vsak "breket" posnetek pritisniti prožilec? Zamaknjeni posnetki pri breketingu niso ravno zaželjeni. ..

- Matrično merjenje svetlobe. Mislim, da kljub velikemu pritoževanju in nerganju, to niti ni težava. Samo navajeni smo drugačnega merjenja. Zadnje čase ga uporabljam vedno več in pod-osvetljenih fotografij je mnogo manj. Moraš pa vedeti, kdaj ga ne uporabiti. Če je na sredini temenjši del, okoli pa svetlejši. Takrat je treba "hudo" kompenzirati ali pa "zakleniti" svetlobo. Je pa res, da bi pa lahko naredili ta sredinski del malo manj "alergičen" na temne dele... Pa večji dinamični razpon bi rešil težavo. Ne samo pri Nikonu D80 in ne samo pri Nikonu.

To je več ali manj vse, kar me pri Nikon-u D80 moti. Tistega, kar mi je všeč, je mnogo mnogo več. Mnogo več.

Sigma 50-150 f/2,8

Najprej nekaj tehničnih detajlov. Ma nič ne bom pisal tehnikalij. Si jih kar tukaj poglejte. Objektiv Sigma APO 50-150 f/2,8 EX DX HSM, kot ima uradni naziv, je narejen za kamere z APS-C (crop) senzorji (DX). Prednost tega je, da je tale Sigma ob zaslonki f/2,8, prav prijetno majhna in lahka. Z goriščno razdaljo 50-150mm ima na APS-C kamerah vidno polje (VP) še najbolj podobno tako zaželenim objektivom iz FF sveta; 70-200mm (Sigma 75-225mm). Velika večina nas na naše APS-C kamere še vedno navija objektive, ki so narejeni za FF kamere (kamere, ki imajo senzor/film velikosti 36x24mm). Tako pri goriščni razdalji 200mm nismo več navajeni 200mm-skega vidnega polja, ampak pričakujemo 300mm-sko vidno polje. Pripravljeni smo se odreči priročnosti, na račun "dometa". In to je verjetno tudi največja pomankljivost tega objetiva. Kljub zelo uporabni gorišni razdalji in priročnosti, enostavno ne "nese" dovolj. Tako vsaj mislimo, dokler ga ne damo na aparat in se z njim ne sprehodimo po mestu ali ZOO-ju. Fotografiranju živali v divjini tako ali tako ni namenjen! Niti tistih velikih ne! Za ta namen bo treba poseči po drugačnih objektivih. Recimo po tej Sigmi 100-300 f/4, ki sem jo opisal tukaj. Pa še ta je "prekratka".

Izdelava Sigme 50-150mm f/2,8 je zelo dobra (EX), ima notranje ostrenje in dolžina objektiva se med spreminjanjem goriščnice ne spreminja. Prav tako se ne vrti sprednji element. Obroček za premikanje goriščne razdalje se obrača ravno dovolj mehko. Objektiv ima vgrajen motorček za hitro in tiho ostrenje (HSM). In prav res ostri hitro in tiho. Zelo poredko zgreši fokus ali pri iskanju fokusa "odplava" in ga ne najde. Tudi pri hitro premikajočih se predmetih ali ljudeh. Takrat mu je seveda dobro pomagati z aparatom, če nam le ta omogoča AF-C oz AF-A ( konstantno ostrenje). Z obročkom za ostrenje lahko kadarkoli ročno spremenimo ("povozimo") avtomatično izbrano točko ostrenja. Sam sem ga preiskušal v različnih situacijah in obnesel se je dobro. Zelo dobro. Ostrina je zelo dobra do 100m, od 100-150mm pa malo zataji, ampak nič drastičnega. Prav tako je ostrina nekaj slabša pri odprti zaslonki, z zapiranjem zaslonke pa postane objektiv zelo oster. Na to se sam sploh nisem oziral in sem ga brez pomisleka uporabljal ob vseh gorišnih razdaljah in vseh zaslonkah. Boke je soliden. K temu pripomore 9 lamel v zaslonki. Barvni odklon (CA, vijolično cvetenje) je pod kontrolo in ga je nekaj več ob odprti zaslonki, ampak samo v zelo kontrastnih situacijah ( ko sem delal primerjavo med RAW in JPEG fotografijami, je bilo kromatske aberacije na JPEG fotografijah mnogo več). Če so na fotografiji ravne linije, so te dokaz, da je prisotno sodčkasto popačenje.
Sam sem z njim prav z veseljem fotografiral. Zaslonko sem imel največkrat nastavljeno na f/4, po potrebi sem jo prilagajal, na Nikonu vklopljen AUTO ISO (zakaj samo do 1/125s?) in sem fotografiral. Ni pretežek, ne zavzame veliko prostora in ni "opazen". Če ne potrebuješ vrhunske kakovosti "pro" zoom objektivov, oz kakovosti fiksnih, zna biti tale Sigma 50-150mm primerna izbira. Ob majhnosti in pririročnosti mi je postalo bolj jasno, v kakšno smer je šel Olympus. Ampak to je druga zgodba.

Še nekaj fotografij

Ostrenje Sigme 50-150 in Nikon-a D80 med plesom flamenka. Se mi zdi, da sta kar solidno opravila svoj posel. Spodaj izrez - klikni za ogled 1:1

135mm - f/4 - 1/640s - ISO 100

CA. f/2,8. Spodaj izrez 1:1

Spodaj so 3 fotografije in njih izrezi pri različnih zaslonkah.
Foto A

150m - f2,8 - 1/1600s - ISO 100

Spodaj in zgoraj Izrez 1:1 iz Foto

Foto B

150mm - f/4 - 1/800s - ISO 100 -čisti pri dnu zgornje fotke je opazno "sodčkanje"

Spodaj in zgoraj izrez 1:1 iz Foto-B

Foto-C

150mm - f/5,6 - 1/400s - ISO 100

Spodaj in zgoraj izrez 1:1 iz foto C

85mm - f/4 - 1/200s - ISO 100

92mm - f/4 - 1/125s - ISO 110

92mm - f/3,5 - 1/125s - ISO 140
spodaj izrez 1:1

150mm - f/4 - 1/125s - ISO 560 spodaj izrez 1:1

102mm - f/4 - 1/125s -ISO 220

125mm - f/4 - 1/125s - ISO 640

150mm - f/6,3 - 1/125s - ISO 220

Sam bi ga brez pomislekov navil na aparat. Sigma 50-150 f2,8 ni namenjena prefesionalnemu delu. Za amatersko uporabo (bo vsak sam vedel, kakšno je njegovo fotografski delo) bo pa več kot dovolj. Če bi Sigma naredila še objektiv (recimo) 150-300 f/4 za APS-C senzorje, bi bila to dobitna kombinacija. Zakaj bi "kviht" s seboj prenašal? Sigma 100-300 f/4 (test)

Levo Sigma 50-150 f/2,8. Desno Sigma 100-300 f/4

Objektiv je na testiranje posodilo podjetje Infocona d.o.o.