torek, 03. april 2007

Trening in srčni utrip

Brez Muje se še čevelj ne obuje (Kje je Mujo?). Je treba trenirat. Pa sem treniral. Kot kaže, brez veze. Mi je Borut (prijatelj) dolgo časa razlagal nekaj o srčnem utripu, aerobnem in anaerobnem treningu, pa da moraš začeti počasi, raje hodit kot prehitro teč... Pa da je fajn imeti merilec srčnega utripa. Da ima on enega in da mi ga da, ker ga sam ne rabi več. Ja, ja sem si mislil. S tistim merilcem se samo nekaj preseravajo in sem se vsakič zapodil ko' svinja med buče. Po 10-15 minutah teka je bila vratna arterija tik pred tem da jo raznese, srčni utrip nekje pod Triglavom, srce pa v vratu. Pa skuz je nekaj ščipalo pod rebri, pa brez sape in sopihat non-stop,.... Pa sem včeraj še od bratranca slišal podobno zgodbo in sem rufnu Boruta, če je tisti Polar še na razpolago. In je bil. Kljub letom še vedno delujoč in uporaben. Sem se malo pozanimal, kako in kaj s srčnim utripom. Tako sem si nastavil Polarja na "delovno temperaturo" primerno mojim letom in kilaži in sem šel. Laufat. Joj, razlike (to je treba po sarajevsko naglasit). Joooj, razlike drrrastične. Sicer so me vsi prehitevali po levi in desni, pa nič ne de. Meni je šlo odlično. Če greš prehitro, se merilec takoj oglasi. Par korakov hoje, da se vrneš na normalo (tempa teka ne morem upočasnit, ker bi se sicer ustavil) in je. Tek kar naenkrat ni bil več matr ampak sprostitev. Pravi užitek ob misli, kako se maščobe talijo. Če greš prehitro, telo namesto iz maščb energijo pridobiva iz mišic, kar posledično pomeni, da je "trud uzalud". Nikoli več laufat brez merilca utripa! Nikoli.

Ni komentarjev: