Val d'Orcia.
Veš tiste fotke Toskane, ki kažejo s pšenico prekrite griče, na vrhu katerih so hiše obdane s cipresami? Cipresov gaj sredi valovite pokrajine? Val d'Orcia. Verjetno najbolj fotografirana pokrajina v Italiji. Prej omenjeni cipresov gaj najdeš na cesti med Montalcinom in San Quiricom d' Orcia. Tri najbolj znana, oz obiskana mesta v dolini so: Montalcino, San Quirico d'Orcia in Pienza.
 |
| Porcheta |
 |
| Grill primavera |
Brunello di Montalcino. Do prihoda "supertoskancev" je bilo to najboljše (in najdražje) vino v Toskani. Je kdo omenil Chianti? Poceni Chianti obstaja. Poceni Brunella ni. Dve najbolj znani vinarni, Biondi Santi in Castello Banfi, sta že sami po sebi vredni obiska.Sicer je mesto samo je dovolj zanimivo za obisk, ampak brez vina bi bilo turistov precej manj. Nasvet: v Montalcino se gre poskušati vina. Alora, v Montalcino se odpravi s šoferjem in debelim tošlom. Lahko pa v Montalcinu (ali okolici) najameš sobo (ali apartma) in ne rabiš šoferja. Debela denarnica bo pa še vedno obvezna. Brunello ni poceni, ponujajajo pa ga miljavžentih vinotekah. Lačni? Na vrhu, tik gradom je okrepčevalnica (kombinacija kafiča in trgovine) Dal Angolo, kjer delajo sendviče a la cart. Priporočam sendvič s porcheto (odojkom). Cel pečen odojek brez kosti, sproti režejo na fete. Ne pozabi, da je v Toskani doma neslan kruh. Focaccia, ki je pač slana, je bila logična izbira. Montalcino premore dve fini pekarnici. Najdeš ju od centralnega trga v nasprotni smeri od gradu. Marmorni kolač, pite, cantucciniji,... Skratka, mesto za ljubitelje (dragega) vina. Če imaš srečo, lahko naletiš na Roštilj Primavera. Če se prej nabašeš z odojkom, samo gledaš.
Quirico d'Orcia. Kaj pa vem. Nič posebnega. Še parkirišča so zastonj. Prav velikega navala turistov ni. Kar je dobro. Razen vrta Leonini, ki je vreden ogleda, smo bili nad Quiricom bolj ravnodušni. Naredili par fotk, zaokrožili po mestu in se odpravili proti mestu...
Pienza. Čudovito mestece. UNESCO ga ni brez razloga razglasil za dediščno.Rojstno mesto papeža Pija II, ki ga je dal na novo zgraditi kot idealno renesančno mestece. Seveda ga je uporabljal kot vikend, ko ni bil v Rimu. Center mesta je seveda Duomo s piazzo. Ravno ob našem obisku je bila pred cerkvijo procesija. Kakšna, ne vem. Ni vedela niti lastnica okrepčevalnice, kjer smo uprizorili "Porchetta v sendviču II del". Enako dobra kot v Montalcinu. Tukaj so, za čuda, imeli normalen, slani kruhu. Ni pa Pienza domovanje porchette. Pienza je domovanje ovčjega sira Pecorina. Na glavni uli(či)ci slediš značilnemu vonju (nekateri bi rekli smradu) in prideš do dveh trgovinic. Pecorino na milijon načinov: staran, mlad, s tartufi, v tropinah, s poprom, v lovorjevij listih,... Ljudi polno, prometa malo. Cene OK. Nič drastičnga. Pri nas sta Bovški in Paški sir precej dražja. Sem probal tega, pa mi ni sedel. Žena (ki je sledila smradu), bi pa itaq šla raje peš nazaj do 100km oddaljenega agriturisma, kot da bi se skupaj s tem "smrdljivim" sirom peljala v avtu. Od vseh treh mest je bila Pienza daleč najbolj preplavljena s turisti. V San Quiricu jih skoraj ni bilo, v Montalcinu kar nekaj, v Pienzi pa en čez drugega.
Pokrajina. Klasična Toskana z razglednic. Picture perfect. Nasvet: nogo z gasa in počasi križari po cestah. Če ne drugje, se ustavi pri prej omenjenih cipresah in naredi kakšno fotko. Še bolje, zavij z glavne ceste na stranske, kruzaj tam in zapolni s fotkami celo kartico. Motivov milijon. Prav toliko kot turistov. Za prvomajske praznike nikoli več v Toskano