CERKNIŠKA PLITVINA Kaj povedati o Cerkniškem jezeru? Mogoče vsem ni znan podatek, da je ob največjem vodostaju to naše največje jezero: dolgo je 10,5 km in široko 4,7 km. Da je presihajoče jezero in da ga je kot takega opisal že Janez Vajkard Valvasor, vemo še iz šole. Je tudi eno največjih naravnih drstišč ščuke v Evropi. Poleg ščuke ga od avtohtonih rib poseljujejo še linj, klen, podust, potočna postrv in menek. Krap, rdečeperka in ostriž so bili v jezero prineseni. Linj, krap in rdečeperka dosegajo zavidljive velikosti. Po pričevanju domačinov so kapitalne ščuke žal stvar preteklosti, tempi passati. V nedogled ne moreš jemati. Naravi je treba tudi kaj vrniti, da bi nam ne ostalo le obujanje spominov na dobre stare čase, ko so še bile velike ribe. Upam, da bodo ujemi in spusti dočakale tudi ščuke in Cerkniškemu jezeru vrnile nekdanji sloves.
Na Cerkniškem jezeru lahko srečate tudi medvede, ki domujejo v bližnjih gozdovih.
Leto 2003 je bilo eno izmed najbolj sušnih let. Ne samo pri nas, tudi v Evropi. Zaradi katastrofalne suše se je začel nižati nivo podtalnice. Obstajala je nevarnost vdrtja jezerskega dna, kar bi bilo mogoče preprečiti samo z zasipavanjem. Ker pa je Cerkniško jezero z okolico krajinski park, mora RD Cerknica tudi za tako nujne zadeve, kot je zasipavanje vdrtin, pridobiti dovoljenje MOPE. Kaj pa če se vdre v petek popoldne …?
Ribolov sem načrtoval 15. in 16. avgusta (petek in sobota). V torek sem naredil 7 kg bojlijev – 2 x po 2kg za hranjenje in 3 kg za ribolov. Preostali 2/3 družine sta bili na morju, tako da sem prvič uporabil smrdljivo aromo RH Scotch Salmon. Kot osnovo za bojlije zadnji dve leti uporabljam hrano za prašičke. Za ta ribolov sem ji dodal ribjo moko, koruzno moko, pšenični zdrob (v tuji literaturi ima bolj zveneče ime: semolina), hrano za ptice z dodatkom Robin Reda, konopljo in suhi kvas. Na 36 jajc dodam še sladilo in 500 ml tekoče hrane Nutricomp in to je to. Ker na Cerkniškem jezeru še nisem lovil, sem za nasvete vprašal Toma, legendarnega Tutina in Jasmina. Jasmin je v sredo lovil na Cerkniškem jezeru, tako da me je s pomočjo mobilnega telefona vodil do sebe. Kljub natančnim navodilom mi je uspelo prehitro zaviti in sem se odpeljal proti Dolenji vasi. Kdor zna, pač zna. Ob jezeru so na makadamski cesti urejena parkirišča, kjer bi morali pustiti avto in se peš sprehajati po tem krajinskem parku. Sam sem se, neotesanec, z avtom odpravil na drugo stran jezera, pod gozd. Naslednjič grem peš, obljubim.
Zaradi dolgotrajne suše je od našega največjega jezera ostalo le nekaj zalivov in nekaj rokavov, poraščenih z lokvanjem. Jasmin mi je na hitro kazal potek struge. Ker tudi sam ni bil prepričan, sem se odločil predhodno nakrmiti na pamet. Frača je bila logična izbira. Elastiko napneš do konca in bojliji vedno padejo na enako oddaljenost (skoraj). Prvo lovno mesto (angl. spot) spot in 1,5 kg bojlijev namečem na oddaljenosti 30 m. Orientacijska točka je oddajnik na Slivnici. Bojliji padajo približno 10 m levo od otočka, obraslega s trsjem. Drugo lovno mesto in 0,5 kg bojlijev je približno 50 m levo od prvega, na prehodu med tremi zalivi, Rešetom, malim zalivom, v katerem je bil prvi spot, in zalivom, v katerem je lovil Jasmin. Orientacijska točka: dve drevesi v smeri Cerknice. Oddaljenost lovnega mesta približno 25 m. Na soncu je bilo nevzdržno, tako da sem se hitro odpravil proti domu. Na poti proti Ljubljani sem poslušal vremensko napoved za naslednje dni. Napovedujejo nevihte in močne nalive. Mogoča tudi so lokalna neurja. Eno takih neurij je pred tednom dni odgnalo tudi Toma. Veter je bil tako močan, da je 84 g težak svinec na laksu plapolal v vetru. Z upanjem na najboljše sem prispel v Ljubljano.
Naslednji dan, v četrtek, se po službi ponovno odpravim na Cerkniško jezero. Prihranjujem enako kot prejšnji dan. Nekje na sredini opravila mi poči elastika na frači.
»Glih zdej, a ? Glih zdej si morala poč't …?« Kaj sedaj? K sreči sem pri sebi imel plastične trakove za spenjanje kablov. Drugo elastiko sem skrajšal za toliko, da sta bili obe spet enako dolgi. Po hitrem popravilu sem nadaljeval s prihranjevanjem. Po nekaj metih je elastika znova popustila. Kletvice so bile v sozvočju s situacijo. S fračo si nisem mogel več pomagati, tako da sem preostanek bojlijev vrgel v vodo z roko. Od takrat naprej imam s seboj vedno rezervne elastike …
Na poti proti Ljubljani je malo pred Vrhniko začelo deževati, v Ljubljani pa je divjalo pravo neurje. Lilo je kot iz škafa. Zvečer sem poklical Zeljota in ga povabil, naj se mi pridruži pri ribolovu. Glede na napoved je bil rahlo skeptičen.
»Jutri menda ja ne bo deževalo,« je bila zadnja misel, preden sem zaspal.
