ponedeljek, 27. avgust 2007

Ribolov oz krapolov na Vogršku


Ekipa, izbor, priprave …
Vsi že stari znanci, po malem vsi … kraparji. Boštjan, Jasmin, Goran in jaz.
Najprej je bilo treba pripraviti teren doma. S pripravljanjem terena sem začel z namigom o sedemdnevnem ribolovu v Bosni. Čudnih pogledov in izjav o nenormalnosti ni bilo. Dober znak. Še nekajdnevna priprava terena in na koncu skupno iskanje rešitve za varstvo šestletne hčerke je bila potrditev, da imam ženo 1 A. Tudi drugi v ekipi so dobili zeleno luč.Ker smo trije (Boštjan, Jasmin in jaz) »služboobvezni«, je sledila rezervacija dopusta v službi. Tudi s tem ni bilo težav; tako je v začetku maja sledila dokončna potrditev skupnega ribolova. Samo višja sila bi lahko preprečila odhod. Sam sem na internetu iskal podatke o Boračkem jezeru. Bilo jih je veliko, vendar o krapolovu skoraj nič. Na neki spletni strani sem našel podatek, da so na večini jezer v Bosni nenavadni načini ribolova: mreže, bombe, vile … Boštjan je preveril stanje pri domačinih in tudi tam so bile novice slabe. Negotovost je bila iz dneva v dan večja in iskali smo rezervne možnosti za ribolov: Madžarska, Prekmurske gramoznice, Šmartinsko jezero … Pogoj: dovoljen nočni ribolov. Večina se je nagibala k Šmartincu, zato smo se odpravili tja in ga delno presonirali. Dogovor je že skoraj padel za Šmartinca, ko je Goran privlekel na dan pogoj skupnega ribolova: možnost nočnega ribolova. Na Šmartincu to na žalost ni mogoče, tako da smo se sedem dni pred odhodom dogovorili za

Vogršček oz. Vogrsko jezero
To je zelo razgibano akumulacijsko jezero, ki je nastalo z zajezitvijo potoka Vogršček. Površina jezera meri 64 ha, globoko pa je tja do 30 m; namenjeno je namakanju kmetijskih površin v spodnji Vipavski dolini. Pa še po nečem je vedno bolj znano doma in v tujini: po krapih. Verjetno v njem ne plavajo največji krapi v Sloveniji, plavajo pa v njem zelo veliki in zelo borbeni krapi, krapi z izjemnim prirastkom. Kar niti ni čudno glede na to, da je v jezeru mnogo rakov in školjk, pa še podnebje je toplo. To je voda bližnje prihodnosti, ki jo je treba spoznati že sedaj.
Na Vogrščku se največ lovi na dveh predlih: v zalivu pri paviljonu in pred jezom. V zalivu pri paviljonu lovijo največ gostje, ker je tisti del relativno čist, saj na dnu ni dosti vej. Ob nizkem vodostaju je mogoče vreči tudi do struge. Pa še najudobnejši je, saj imaš lahko avto tik za seboj. Domačini lovijo večinoma pred jezom. Za ribolov na omenjenem območju je treba ali poznati teren ali pa imeti sonar in čoln. Drugače je bolje loviti pri paviljonu. Tod ne le da so na dnu veje, celi nasadi akacij in drugih dreves so potopljeni kar tako, kot so rasli, ko je bilo tod še kopno. Ribolov na pamet tu ni ena od možnosti.
Že v Ljubljani smo se dogovorili, da bomo lovili pred jezom. Pregledali smo načrte, ki smo jih dobili v interaktivnem atlasu Slovenije. Tabor naj bi bil na severni strani pod gozdom. Moje in Jasminove vabe naj bi bile levo od rta ob obali na južni strani in pred križanjem glavnega dela ter stranskih zalivov na vzhodni strani. Boštjan in Goran naj bi lovila v samem zalivu pred jezom, in sicer na južni strani pod skalami ter pred samim jezom. Razdalje so bile tudi 200 m in več, tako da so nam prav prišla kolesca z veliko najlona.
Boštjan in Goran sta s seboj imela čoln in sonar, sam pa sem dobil kar nekaj koristnih napotkov od domačih »matadorjev«, Klavdija in Aneja. Tako je tudi prišel petek, dan za … odhod.
Vremenska napoved za tisti dan je bila katastrofalna: močna burja in dež. Sam sem bil v dvomih glede ribolova v petek, preostali trije pa polni optimizma. Mogoče je pri meni pomagalo, da je moja mama s Krasa in vem, kaj je močna burja. Ampak burje tisti dan ni mogoče opisati z besedami.

Burja
Po nakupu kart in jutranji kavici v Vitovljah smo se odpravili proti jezeru. Okoli Vogrščka vodi mnogo makadamskih poti. Če jih ne poznaš, se kaj hitro izgubiš. Od poti do Vogrščka pa vodijo bolj kozje steze kot pa avtomobilom primerne poti. Po iskanju, spraševanju domačinov in vožnji sem in tja smo okoli 12 h končno prišli na želeno mesto. Avtomobila, ki sta bila naložena »do daske« (Jasminova laguna še malo bolj) smo pustili v gozdu, približno 100 m od predvidenega tabora. Tisti 100 m poti se bo izkazalo za dokaj zanimiv test vzdržljivosti pri prenašanju opreme. A vrnimo se raje k vremenu oz. burji. Ob našem prihodu se je začelo: burja je dobivala orkanske razsežnosti. Po informacijah, ki smo jih dobili naslednji dan, naj bi pihala z več kot 100 km/h. Za začetek smo postavili dežnik in stole kar v gozdu pri avtomobilih. Malo prepričevanja in nekaj »bandidosov« nam je dalo pogum in z Boštjanovim in Goranovim šotorom (zaradi velikosti imenovanim Hilton) smo se po strmi poti odpravili proti obali. V gozdu niti nismo dobili občutka, kako zelo močno piha na odprtem. Na rtu pa vihar stoletja. Burja je pihala v močnih sunkih, mi pa veselo postavljali šotor. Cepci! Bolje bi bilo, če bi poslušali Goranov nasvet in se greli v avtomobilih. Trije smo držali šotorske palice, eden je zabijal kline, pa ni šlo. Premočeni do kože smo se vrnili po strmini z 20-kilogramskim šotorom proti avtomobilom. Še nekaj »bandidosov« in čez pol ure smo poskusili znova. Cepci na kvadrat! Tokrat pa smo naredili delo! Burja je polomila nosilne palice in potrgala platno pri klinih. Konec boja. Poklapani smo se ponovno odpravili s šotorom proti avtomobilom. Za ponazoritev o moči burje naj zapišem, da si se lahko »naslonil« na veter pod kotom 60 °, pa te je držalo! Burja je polomila tudi nekaj dreves. Eno je padlo kakih 15 m od Jasminovega avtomobila, sam pa sem dobil v nos odlomljeno vejo. »Kroše« je bil dokaj močan, tako da sem imel še naslednji dan rahlo otečen nos.
Z Jasminom sva že prej našla tabor v gozdičku, ki so ga naredili domači ribiči. Prostor za dva šotora, mizica in dve klopi, narejeni iz lesa, in stopnice do obale, ko je bila voda še višja. Ker je bil tabor v zavetrju, nama je uspelo postaviti najine šotore.
Po kratki »malici« (bonboniera) se je vesela trojica (brez mene) odločila, da bo lovila v zavetrju v majhnem zalivu. Sam sem bil preveč utrujen in prepihan, da bi mi bilo užitek loviti pod vedrim nebom. Goran je pustil palice v vodi in prvo noč prespal v avtomobilu, jaz sem se zavil v spalno vrečo v šotoru, Boštjan in Jasmin pa sta pri palicah na odprtem pričakala naslednji dan.
Jutro je kazalo na lep sončen dan. O burji ni bilo ne duha ne sluha več. Rahel vetrc je kodral jezersko gladino, mi pa smo po jutranji kavi naredili načrt. Klavdij nam je priskrbel šotor za Boštjana in Gorana. Iz avtomobilov smo začeli nositi opremo. Z izrazi »kdo me je sploh silil na ribolov« in razbijajočim srcem v grlu smo po pet- do šestkratnem vzponu in spustu končno vse znosili do tabora. Prvi dan je bil izgubljen, vendar smo končno lahko začeli delati tisto, zaradi česar smo prišli. Začel se je

Ribolov
Po soniranju in opazovanju smo postavili boje: Boštjan in Goran pod skale, z Jasminom pa sva se že prej dogovorila, da bova na eni boji lovila skupaj, vsak z eno palico. Z drugima palicama naj bi si poiskala vsak svoj spot (lovno mesto), peta palica pa naj bi bila skupna; ta naj bi bila »iskalec«. Naredila pa sva neumnost - boje sva postavila preveč skupaj. Z vode proti obali je bilo videti v redu, z obale pa se je videlo, da ni dobro. Ker sva na boje že nametala krmo (na skupno bojo 20 kg partiklov in 5 kg bojlijev), sva se odločila, da bova nekaj časa pustila tako, kot je in videla, kaj bo. Imela pa sva smolo, da je prvi krap »užgal« na iskalca, tako da tista palica ni mogla več biti iskalec, ampak bo ostala na tistem mestu.
Prvi krap je udaril na iskalca proti večeru. Prvi na vrsti pri iskalcu je bil Jasmin. Ker sva bila blizu vej, sva takoj skočila v moj rahlo puščajoči čoln. Mimo vej nama je krapa nekako uspelo dvigniti na površino, tako da se je hitro znašel v podmetalki. Začelo se je odlično. Prva riba, lep sedemkilogramski usnjar, je bila ujeta že po nekaj urah. Super!
Okoli pol dveh ponoči je imel poteg Boštjan. Lep enajstkilogramski luskinar je noč preživel v »čuvarici« in čakal dnevno fotografiranje. Boštjan je proti jutru dobil še enega krapa, tako da si je prišel sposodit Jasminovo čuvarico. Po jutranjem fotografiranju sta oba odplavala nazaj. Z Jasminom sva bila nato do ponedeljka brez prijema, Boštjan je imel 1 do 2 prijema na noč, Goran pa je bil tako kot jaz, BP (brez prijema). V ponedeljek dopoldan sva se z Jasminom odločila narediti menjavo. Vse skupaj je bilo nekoliko tvegano, ker sva na skupni boji že obilno nakrmila, pa tudi na svoji boji, ki je bila na globini 16 m, sem pustil že 2 do 3 kg bojlijev. Vendar se riba ni kazala ne na eni ne na drugi boji. Spet sva začela s soniranjem in meni je uspelo najti plató, ki se je dvigal iz globine 20 m na globino 5 m. Takoj je boja padla na vrh platoja. Jasmin je še vztrajal s spotom pod južnim bregom. Tja je padlo že 6 kg bojlijev, pa niti »k« od krapa. Skupni palici sva premestila na obalo bližnjega zaliva, na razdaljo okoli 70 m.
Za ilustracijo naj zapišem, na kakšnih razdaljah smo lovili. Moja nova boja je bila na razdalji okoli 150 m, Jasminova na razdalji 200 m, iskalec je bil 10 m od obale, Boštjan in Goran pa sta imela spote na razdaljah od 150 do 200 m.
Moj novi spot je začel takoj delovati; po 2 urah sem že imel prvi poteg. Ker sem bal, da se ne bi zapletel v veje, nežno utrujanje ni bilo smiselno. Rolo sem pritegnil do konca in vklopil »vlečno službo«. Krapa sem pripeljal do obale in hitro sva ga spravila na kopno. Moj čoln sva obrnila in ga uporabljala kot blazino za odpenjanje. Tehtnica se je ustavila na 6,5 kg. Lep luskinar je hitro zaplaval nazaj.
Z Jasminom sva skočila v čoln in s palico ter bojliji v čolnu odveslala do boje. Čez 10 minut spet: poteg, signalizator piska, »kontra«, vendar je bil krap že v vejah. Ponovno sva veslala na razdaljo 150 m, postavila trnek in nekoliko nakrmila. Čez eno uro spet bibibip in konec. Kontra v trdo. Veje. Spet veslanje. Jasmin je svoj šotor prestavil bliže palicam. Da sem prilezel iz šotora in se spustil do palic, je trajalo kar nekaj časa. Zmenila sva se, če bo prej pri palicah, bo po potrebi zategnil tudi moje palice. Predlagal sem tudi, da bi pri palicah dežurala tako, da bi se pri njih menjavala na dve uri. Nekako ni bil za to, potreba po spanju je bila močnejša. Sam sem tisto noč vztrajal do dvanajstih, potem pa sem začel dremati. Odpravil sem se v šotor osvežit z ročki, ko je signalizator začel piskati. Odprl sem zadrgo na šotoru in stekel do palic, vendar sem bil žal prepozen. Krap je našel veje in se odpel. Uspelo mi je rešiti predvez. Natikanje bojlijev in znova … veslanje. Izplen in veslanje
Naslednje jutro sem dobil na tisto bojo še enega luskinarja, težkega 10,5 kg.
Popoldan spet poteg, vklop »vlečne službe« in 6 kg luskinar je bil ujet. Spet veslanje do boje in nazaj. Ker sva imela na skupnem spotu rezultat nič, Jasmin na svojem spotu pa prav tako, se je odločil, da bo z eno palico lovil na mojem spotu, z drugo pa pri vejah na nasprotni obali. Razdalja je bila več kot 300 m. Veslanje, na dve boji ... Na kolutu je imel navitih 290 m laksa, debeline 0,40 mm, pa ni bilo dovolj. Zmanjkalo mu ga je kakih 30 do 40 m pred obalo. Kolut je zamenjal z drugim, na katerem je imel navitih več kot 400 m laksa, debeline 0,30 mm. Spet veslanje. Po dveh urah je na tisto palico že imel prijem. V čoln in luskinar, težak 11,5 kg, je spoznal, kako je, če si v podmetalki.
Spet veslanje. Mojo drugo palico sem se odločil prestaviti na nasprotno obalo, na razdaljo kakih 220 m. Z Jasminom sva šla veslat (spet). S seboj sem imel vedro koruze in pšenice, na dlako pa namontirana 4 zrna koruze jumbo na pop - up. Ob obali sva veslala in iskala prostor, kam bi spustila vabo. 10 m pred obalo se je vrgel krap. Hitro sem se odločil, da greva tja. Priveslala sva do prostora, kjer se je vrgel krap. S palice sem spustil vabo. Jasmin je držal palico, sam pa sem začel krmiti. Še preden je krma padla na tla, je kolesce zapelo: zzz,zzzzzzz!
»Ribo 'maš gor!«

»Kakšna riba, j....m ti...!« sem rekel in hitro prijel palico in privil rolo. Utrujanje se je začelo. Kolesce je popuščalo, krapa pa sem poskušal dvigniti. Spočita in borbena riba ter do ročaja upognjena palica sta dajali občutek, da je riba večja, kot je bila po zajetju. Jasmin jo je dal v čoln in odpel. Bil je malo večji kot moj prvi ujeti krap, tako da sva ga ocenila na 7kg+.

»Srečkovič,« je dejal Jasmin z nasmehom.
Veslanje do obale, nazaj na spot in spet do obale.
Še enkrat se je pokazalo, da je »plac«, tj. prostor, kjer ponujaš vabo, najpomembnejše pri ribolovu.
Nato je Jasmin na mojem spotu, ki je tako postal skupen, zjutraj dobil še luskinarja, težkega 10 kg, in usnjarja, težkega 13,5 kg.
Za primerjavo: usnjar je bil dolg 79 cm, luskinar pa 90 cm. Prava vitka raketa! Za usnjarja sva skočila v čoln, ker je Jasmin ocenil, da ga drugače ne bo mogel ujeti. Premočno je vlekel, veje pa so bile v bližini. Vseeno se mu je uspelo zaplesti okoli mojega laksa, in to dvakrat. Boštjan je na obali popuščal moj laks, sicer bi Jasminov najlon že zdavnaj počil. Nič ni kazalo, da nam ga bo uspelo dvigniti. Na Jasminovo prošnjo sem pregriznil svoj laks in tako v vodi pustil skoraj 100 m laksa z navezo na »vročem« spotu. Riba, mir v taboru in prijateljstvo so pač pomembnejši od 100 m laksa. Kot je dejal Boštjan: »Ko je vojna, je vojna za vse!« Krap pa si je rane celil v globinah Vogrščka.
Moj izplen so bili štirje krapi in 5 potegov, od tega eden na iskalcu. Eden se mi je odpel pred obalo, drugi pa so končali v vejah.
Jasmin je dobil 4 krape, 3 več kot 10 kg, dva sta končala v vejah in eden se je odpel.
Boštjan je neprestano dobival krape. Njegov skupni izplen je bil 12 krapov od 15 potegov. Dva sta se odpela, eden pa je končal v vejah. Tudi čoln vedno ne pomaga. Vogršček je pač Vogršček. Boštjanov največji krap je tehtal 13,5 kg. Osem krapov je tehtalo več kot 10 kg. Goran je imel po štirih dneh prvi poteg, vendar se mu je na žalost tisti krap zapletel v veje. Zadnjo noč je imel še tri prijeme, pri enem je popustil najlon, eden je končal v vejah, enega pa mu je končno le uspelo spraviti na kopno: luskinarja, težkega 7 kg.
Med ulovi so bile tudi babuške, kleni in en ploščič. V noči iz ponedeljka na torek sta nas sredi noči zbudili dve babuški, vsaka težka več kot kilo. Eno je ujel Jasmin, drugo Boštjan. Za kazen, ker sta naju zbudili, sta dobili po buči. Tako smo v torek imeli čudoviti kosilo, »frigane babuške a la Vogršček«.

OI Peking 2008: prihajamo!
Kot sem že napisal, je bilo veslanja ogromno. Ni pomembno, ob kateri uri je udaril krap, v večini primerov smo šli v čoln in odveslali do boj. Tudi ob 2 h ponoči. Prav tako smo veslali ob trganju, pri navijanju sistema ali pri iskanju prostora za boje. Posadke so bile največkrat Jasmin - Stane in Boštjan - Jasmin in Boštjan - Stane. Gorana je po 3 dneh zmanjkalo. Nismo vsi Čopi in Špiki. Posadke so bile včasih s krmarjem (ob utrujanju ribe iz čolna) ali pa brez. Torek in sreda sta bila najtežja. Veslanje čez dan, veslanje ob 23 h, ob 2 h zjutraj in ob 4 h zjutraj in ob 6 h zjutraj in nato še čez dan. V sredo zvečer sem ob 21. uri zaspal kot top in se zbudil ob 8. uri zjutraj. Niti jaz niti Jasmin se nisva razburjala, ker je bila noč brez prijemov. Ker je Goran prejšnje dni malo »zabušaval«, je pač več veslal zadnjo noč, ko je imel 3 prijeme.
Ob dveh takih ribolovih na leto se za naslednjo olimpiado z lahkoto uvrstimo v reprezentanco. Še posebno, če bi uvedli novo disciplino: dvojec s krmarjem in krapom. Ponoči.

Treningi bodo gotovo na Vogrščku.

Še nekaj fotk. So bile narjene še v časih, ko je bil trotl ziher edina kamera, najnaprednejša nastvitev pa zeleno polje z napisom AUTO. Na prvi je Boštjan, na ostalih pa jaz hehehe